Zadnji tekmovalni dan pokala Caroli Hotels je bil za mlade košarkarje Helios Suns prav posebna izkušnja. Italijanskim organizatorjem jo je namreč zagodlo vreme – natančneje snežni vihar, ki je ohromil promet. Posledično so bili primorani ustaviti celotno košarkarsko dogajanje, zato so Domžalčani zasedli kočno 5. mesto, ki so ga delili z vrstniki iz grškega kluba Promitheas Patras. Povzetek zanimivega in nepredvidljivega zaključka tega mednarodnega košarkarskega turnirja je povzel Gašper Papež.

image-0-02-05-f712c730ce83d353989d67f60b4c920b13da051b5a3cbaae10b7f2bb1cc921da-v»Se spomnite omembe snega včeraj? No, tisto je bilo dejansko le za okras. Danes smo se namreč zbudili v zasneženo jutro. Malce čudno za morje, smo rekli. A je to ‘malce čudno’ hitro preraslo v resno situacijo, saj se nametavanje snega ni zaustavilo. Še več, na jutranji poti na našo zadnjo tekmo turnirja, za 5. mesto bi se morali udariti z grškim Promitheasom iz Patrasa, je začelo tako snežiti, da so vse aktivnosti zaustavili! Nobenih tekem, vse odpovedano! V mestu smo se ustavili pred enim od hotelov in ko smo mislili, da samo koga pobiramo, so nas poslali dol z avtobusa. Ko se nato mimo pripelje Punto z verigami na kolesih, na cesti pa še nič oprijetega snega, veš, da mislijo resno. V lobiju hotela smo potem ostali naslednji dve uri! Sedeli, čakali, se kepali, pa spet malo sedeli, lovili punce, pa spet čakali. Nato so nas poslali nazaj v naš hotel.

Da se razume, za slovenske razmere to tukaj ni nič posebnega. Za domačine pa so to največji snežni zameti v zadnjih 30 letih! Je pa neverjetno, kako hitro se tu na jugu Italije lahko vreme spremeni. Po kosilu je bilo nebo namreč povsem jasno, zato smo na hitro skočili na plažo, kjer pa so nas čakali takšni sunki vetra, ki jim verjetno še nihče od nas ni bil priča. Na momente si se lahko kar naslonil na veter in nisi padel! Da ne omenjam, da je čez pol ure spet snežilo?!

Popoldne smo preživeli v hotelu, o neigranju tekme z Grki smo se tako ali tako že sprijaznili. Seveda je bilo v planu, da si gremo pogledat obe finali, deklet in fantov, a kaj, ko so bile vse povezave s sosednjimi mesti zaprte. Tukaj plugov ne poznajo! Ja, pa seveda se je iskala še nadomestna lokacija za odigrat finale, ki bi po prvih informacijah moral biti 30 km stran. Končno je organizatorjem le uspelo najti eno šolsko dvorano v Gallipoliju, ki so jo bili pripravljeni odkleniti, ostalih ekip pa tja niso vozili, saj telovadnica nima tribun oz. prostora za gledalce. V finalu je bil Brindisi boljši od Siene, pri dekletih je Puglia premagala Venezio.

Zvečer je bila v drugem hotelu, tistem zraven starega dela mesta, napovedana krajša ceremonija za zaključek turnirja. Najprej niti nismo imeli namena iti, saj zjutraj vstajamo okoli petih zaradi vlaka proti Sloveniji, a smo si nato premislili. In se nismo zmotili. Prav je, da na tak način zaključimo turnir. Navkljub vsem težavam, ki so bile večinoma povezane z vremenom, smo se imeli lepo, organizatorji pa so se tudi trudili po najboljših močeh. Dobimo še nekaj daril, naš Nace je bil celo najmlajši udeleženec turnirja, vrnemo s podobno mero (hvala Občini Domžale za priložnostna darila), in se spet počasi, zelo počasi, odpravimo nazaj v hotel. Vožnja po snegu je namreč za šoferje tukaj popolna neznanka. In tudi zato smo naše jutranje vstajanje prestavili še za pol ure nazaj. Za vsak slučaj. Vlaka pa res ne smemo zamuditi! Za pot, ki običajno traja 45 minut, bomo imeli dve uri časa. Pa bo to dovolj?

To je tudi konec našega javljanja iz Italije. Razen, če bo treba tu še kakšen dan počakat. Upamo, da ne, čeprav fantje že računajo, koliko dni pouka bi še lahko izpustili. Turnir zaključujemo na deljenem 5. mestu, kar je vseeno manj od pričakovanega. Torej, z rezultatskega vidika nismo dosegli pričakovanj. Zato pa so se fantje super zabavali, se še bolj povezali kot ekipa in zbrali kar nekaj novih izkušenj. To pa konec koncev tudi največ šteje!«