V prvem tednu novega leta, med 3. in 8. januarjem, ko imajo odmor od prvenstvenih tekem, fantje letnik 2003 in mlajši sodelujejo na mednarodnem turniju v italijanskem Gallipoliju. Z njimi sta odpotovala tudi trener Aljaž Belingar ter vodja mladinskega pogona Helios Suns Gašper Papež, ki je napisal kratek povzetek o dosedanjem dogajanju.
»Na mrzlo ponedeljkovo jutro, 2. januarja, naj bi se na pot podali ob 4.30 zjutraj. A je vreme pokazalo svoje zobe že našemu vozniku, ki je imel težave z vžigom mini-busa, zato smo se proti italijanski meji podali s 45 minutno zamudo. Povrhu vsega pa je vozniku uspelo zlomiti zadnjo kljuko pri prtljažniku, zato smo bili primorani vso prtljago natrpali na prve tri sedeže, s fanti pa smo se stiskali zadaj. Zaradi zamude smo pot, namesto proti železniški postaji v Gorici, preusmerili v Monfalcone.
S tem pa se je naše potovanje šele začelo. Sledilo je 12 ur vožnje po slikoviti italijanski pokrajini ter presedanje z vlaka na vlak. Skomine so nam delale neskončno dolge peščene plaže do Riminija in naprej. Ko smo končno prispeli v Lecce, je bilo potrebno potrpeti še tri četrt ure avtobusne vožnje do Gallipolija, kjer je sledilo manjše razočaranje. Nastanili so nas v drug hotel, tisti, ki smo si ga ogledovali po slikah, zraven starega mestnega jedra, je bil namreč popolnoma zaseden. K sreči drugi hotel ni bil nič slabši. Sledila je namestitev, večerja in hitro spanje, saj nas je zjutraj čakala zgodnja budnica.
Rana ura, zlata ura. Že ob sedmih zjutraj je kapetan Jošt, kot uradni zvonar, – ostali so namreč ostali brez telefonov, – zbudil fante. Ob odličnem zajtrku smo sklenili dogovor, da na tekmo vzamemo temne drese.
S prevozom očitno res nimamo sreče. Z avtobusom s katerim naj bi šli do dvorane, hitro ‘šibamo’ najprej do bencinske črpalke, kjer nas čaka en od fantov, ki pomagajo pri organizaciji turnirja. Slabe mestne ceste ter vroč zrak v avtobusu so naredile svoje, in naš kapetan, ki je znan po vzdržljivem želodcu, je potreboval nekaj minut svežega zraka. Ko smo po enourni vožnji sem in tja po mestu končno vse uredili, smo se odpravili v 40 km oddaljeno Galatino. Ne rabim posebej razlagati, da smo tudi tam potrebovali kar nekaj dodatnih minut, da smo našli dvorano, kajne?
S fanti smo si najprej ogledali tekmo med domačini in Padovo, katera je bila v dvoboju resnično premočna. Vmes so se fantje malo ‘preluftali’ na zunanjem igrišču, potem pa je prišel čas za našo tekmo. Pred začetkom pride Jan ves poklapan iz garderobe: ‘Gašper, jaz sem namesto modrega vzel oranžen dres.’ Pa smo imeli libera za tekmo!
Sama tekma je sicer bila borbena. Bili smo dokaj izenačeni, nekaj časa smo vodili mi, nekaj časa oni, na koncu pa so več zbranosti pokazali košarkarji Mens Sana Basketball Academy iz Siene in zasluženo slavili zmago. Pri nas so priložnost za igro dobili vsi, a smo se na koncu dvoboja vsi strinjali, da smo sposobni odigrati veliko bolje. To skušali pokazati v naslednjih tekmah.
Vožnja nazaj do hotela je minila hitro in začuda brez problemov. Po kosilu smo si privoščili sprehod po dolgih peščenih plažah, ki so takoj za hotelom. Impresivno! Sledilo je fotografije sončnega zahoda, odkrivanje votlin med skalami na plaži, napisi v pesku ter malce nogometa. Po naših navodilih, drugače verjetno ne bi šlo, so si nato fantje povedali še vse, kaj jim je ležalo na duši.
Za konec večera smo si seveda privoščili še ogled tekme naših članov proti Bakken Bears na velikem platnu. Navijanje, debata o tekmi, kakšna šala ter seveda slavje ob končni zmagi! Potem pa zasluženo spanje. Jutri lahko spimo do pol devetih.«